Izlet v Rezijo 2019

Jana Zupan

REZIJA, dolina z bogato snovno in kulturno dediščino

V pestrem letnem programu dela DMSBZT Gorenjske, smo v okviru Sekcije upokojenih članic društva, 14.6.2019 obiskali Viharnik, dom starejših občanov v Kranjski gori in dolino Rezije v Italiji.

Dom Viharnik že sedmo leto ponuja svojim varovancem bivanje, oskrbo in zdravstveno nego v obliki gospodinjskih skupnosti. Po prijaznem sprejemu in pozdravu direktorice doma, ge. Karmen Romih, mag. zdr. nege, nam je skupina zaposlenih, po jutranji kavici in pogostitvi, predstavili svoje delo na področju: zdravstvene nege, delovne terapije, socialne službe in fizioterapije. Pred odhodom pa je sledil še ogled doma.

Po zaključku strokovnega dela izleta smo se odpeljali v dolino Rezije. Dolina je danes poznana kot turistična destinacija, ki svoje obiskovalce očara z naravo, zgodovino, posebno govorico, glasbo, petjem in plesom. Zaradi geografske ločenosti doline, ki jo obdajajo gorski vršaci, od Slovenije pa jo loči Kanin, so prebivalci razvili in po ustnem izročilu do danes ohranili rezijansko govorico, ki pa se razlikuje tudi med posameznimi vasmi doline. Danes v 21 km dolgi dolini živi okoli 1000 prebivalcev. Njihova lokalna govorica, ki jo govorijo le doma, je zelo opisna, bližja Trubarjevemu jeziku. Od leta 1994 pa imajo tudi svoj knjižni jezik, delo nizozemskega jezikoslovca.

Potres leta 1976, ki je prizadel Videmsko pokrajino, je tudi v dolini Rezije porušil veliko hiš, z značilno lokalno arhitekturo. Po popotresni obnovi, ob pomoči matične domovine, so bile zgrajene nove montažne hiše, ki odstopajo od avtohtone arhitekture. Od nekdanjih sedmih vasi, sta dve danes že zapuščeni. Solbica pa je edina vas, ki je po potresu ohranila staro obliko hiš.

Po programu turističnega dela izleta smo obiskali:

  • Kulturni dom na Ravanci, imenovani »Ta rozajanska kulturska hiša«, kjer je potekala kulturna delavnica, z ogledom stalne razstave. G. Sandro Quaglia pa nam je predstavil življenje v Reziji nekoč in danes. Predstavili so nam tudi njihovo glasbo, zaigrano na citiro in bunkalo, ob kateri se z nogo tolče ob tla in zapleše ples, za katerega je značilno, da se plesalca med seboj ne dotikata. Njihova folklorna skupina spada med najstarejše v Italiji. Začetki njihovega delovanja segajo v leto 1838. Skupina ima 50 članov.
  • Ko smo potešili lakoto v lokalni gostilni, smo se odpeljali v vas Bila, kjer je sedež naravnega parka Julijskih Predalp.
  • Sledil je ogled župnijska cerkve v Reziji, cerkve Marijinega Vnebovzetja na Ravanci, kjer so do 1845. leta maševali domači duhovniki. Maši v latinščini je sledila pridiga v domačem jeziku. Od leta 1933, ko sta takratna fašistična vlada in cerkev podpisali sporazum, se v cerkvi uporablja samo italijanski jezik.
  • Naš izlet se je zaključil z obiskom vasi Solbica, kjer so hiše po potresu ohranile svojo zgodovinsko dušo.
    • V Muzej brusačev smo izvedeli, da je bilo brusaštvo nekoč poznana in cenjena rezijanska obrt. Muzej hrani značilne predmete, ki so jih uporabljali brusači. Ker v domači dolini ni bilo dovolj dela, so brusači odšli v svet, s »trebuhom za kruhom«. Svoje 18 kg težko orodje so sprva prenašali v lesenem zaboju na ramenih. Kasneje so za potujočo obrt uporabljali prirejena kolesa, ki so omogočala lažjo selitev iz kraja v kraj.
    • V Reziji so se s pomočjo ustnega izročila do današnjih dni ohranile pravljice, pripovedke, legende, ljudske pesmi in druga pričevanja, ki so si jih ljudje pripovedovali ob večerih in jih tako prenašali iz roda v rod. Z odkupom dela hiše v vasi Solbica, zgrajeni v značilni lokalni arhitekturi, se je tamkajšnjim kulturnim delavcem uresničila želja po ureditvi Muzeja rezijanskih ljudi, kjer so svoje mesto našle tudi pravljice, pripovedke in digitalni arhiv. Poleg glavne stavbe pa na ogled ponujajo rekonstrukcijo tipične rezijanske kuhinje in spalnice.

V imenu vseh udeleženk izleta se zahvaljujem ge. Karmen Romih, za sprejem v domu Viharnik. DMSBZT Gorenjske pa za vso podporo pri organizaciji izleta, ki je bil med udeleženkami izleta ocenjen kot eden od »jagodnih izborov« in nas je v pogovoru popeljal tudi v čas predvajanja »televizijskih zverinic iz Rezije«.